Madam vojna zločinka: železna dama danes udobno živi v Beogradu in ničesar ne obžaluje

14. decembra bo minilo natanko 30 let, odkar je bil v Parizu podpisan Daytonski sporazum, ki je končal dolgo in krvavo vojno v Bosni in Hercegovini. Sporazum, ki je bil v svoji osnovi namenjen izključno končanju vojne in naj bi veljal kot zgolj začasna politična ureditev v močno razklani državi, je po vsem tem času še vedno v veljavi.

In to kljub politični nefunkcionalnosti, ki omejuje Bosno in Hercegovino pri nadaljnjem razvoju in evropski integraciji, k čemur država stremi že vse od začetka novega tisočletja. Paradoksalno, bi lahko rekli.

Če je Daytonski sporazum prinesel konec vojne, je postdaytonsko obdobje potekalo predvsem v iskanju krivcev za vojne zločine in genocid pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za področje nekdanje Jugoslavije.

Ena ključnih figur tega obdobja je nekdanja podpredsednica in predsednica Republike Srbske Biljana Plavšić, ki je postala prva ženska, ki jo je mednarodno sodišča obsodilo za zločine proti človečnosti. Danes je stara 95 let in živi mirno življenje v enem od beograjskih predmestij, prejema srbsko državno pokojnino in v delu srbskega političnega prostora še vedno velja za narodno junakinjo. In ponovno bi lahko rekli – paradoksalno.

Vojna zločinka, ki pri mnogih Srbih še vedno uživa status narodne junakinje

Prav o tem paradoksu, kako lahko obsojenka vojnih zločinov danes živi povsem normalno življenje, ob tem pa jo na eni strani častijo kot junakinjo, na drugi strani pa je za mnoge izključno vojna zločinka, ki bi morala biti še vedno za zapahi, se ukvarja knjiga pravnice Olivere Simić z naslovom Madam War Criminal: Biljana Plavšić, Serbia's Iron Lady (Madam vojna zločinka: Biljana Plavšić, železna dama Srbije op. a.).

Simić, sicer rojena v Banjaluki, zadnjih 20 let pa živi in dela v Avstraliji, se že dolga leta ukvarja z raziskovanjem zgodb žrtev vojnih zločinov na območju nekdanje Jugoslavije.

Kot je dejala na pogovoru ob predstavitvi knjige v Ljubljani, se nikoli v preteklosti ni ukvarjala z vojnimi zločinci, saj si ni mogla predstavljati, da bi intervjuvala nekoga, ki je zagrešil vojne zločine. Nato pa se je leta 2017 odločila in poklicala svojo teto, ki je dolgoletna prijateljica Biljane Plavšić, ali bi ji pomagala vzpostaviti stik z njo.

"Po dveh dneh me je teta poklicala nazaj in mi dejala, da je Biljana pripravljena govoriti in da jo lahko pokličem. Dala mi je telefonsko številko, poklicala sem jo in takrat sem še mislila, da bom z njo naredila krajši intervju. Zanimalo me je predvsem njeno življenje po prestani kazni – kako je bila videti reintegracija, kako razume čas, ki ga je preživela v zaporu," je razložila Simić.

Po nekaj telefonskih pogovorih ji je Biljana Plavšić dejala, da bi bilo najbolje, da pride iz Avstralije v Beograd, da bosta intervjuje opravili v živo, saj ima veliko gradiva, ki ji ga želi pokazati.

"Sodišče od storilcev ne zahteva, da se pokesajo za svoja dejanja"

Na podlagi več kot stotih intervjujev je nato napisala knjigo, ki v prvi vrsti prikazuje pogled Plavšić na celoten postopek obtožbe, sojenja pred mednarodnim sodiščem, prestajanja zaporne kazni, izpustitve iz zapora in njenega kasnejšega življenja na prostosti.

Rdeča nit knjige je tudi, da sodišče ob rehabilitaciji vojnega zločinca ne zahteva njegovega kesanja in obžalovanja dejanj, zaradi katerih so bili obsojeni. Prav zaradi tega po njenem mnenju ključen cilj njihove kazni ostane neizpolnjen.

"Sodišče od storilcev ne zahteva, da se pokesajo za svoja dejanja. Za rehabilitacijo je dovolj, da se v zaporu lepo obnašaš," je izpostavila Simić. Biljana Plavšić je bila pred haaškim sodiščem obtožena vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida, a je nato s sodiščem sklenila dogovor, da je bila obtožba genocida umaknjena, na koncu pa je bila obsojena na 11 let zapora zaradi pregona nesrbskega prebivalstva med vojno v Bosni in Hercegovini. Krivdo je priznala v zameno za opustitev preostalih sedmih točk obtožnice.

"Pregon je priznala in se je za to dejanje pred sodiščem tudi na nek način pokesala. To je bilo leta 2001 ali 2002. Razlog, ki ga je sama navedla za sporazum s sodiščem, so bila njena leta. Dejala je, da ni hotela iti skozi celoten sodni proces, dolgotrajno sojenje in zaslišanja prič. Plavšić mi je v enem od intervjujev dejala, da sodnega procesa ni želela, saj je bila že takrat kar precej v letih in je samo želela, da se zadeva čim prej konča. Dobila je 11 let zapora, po devetih je bila leta 2009 izpuščena," je razložila avtorica Olivera Simić.

V številnih intervjujih ji je Biljana Plavšić kasneje večkrat zanikala, da bi bila za karkoli odgovorna, zanika tudi svojo odgovornost, za sprejemanje kakršnihkoli vojaških odločitev, ni pa zanikala tega, da bi morala vedeti za določene stvari, ki so se dogajale med vojno.

Biljana Plavšić: Etnično čiščenje je "naraven proces"

Trdi namreč, da se je v tem času ukvarjala predvsem s humanitarnimi vprašanji, vojaške odločitve pa so sprejemali predvsem nekdanji predsednik Republike Srbske Radovan Karadžić, general Ratko Mladić in nekdanji prvi predsednik skupščine Republike Srbske Momčilo Krajišnik.

"Ona pravi, da ni vedela ničesar. Ne zanika – kot ne zanikata niti srbski vojaški in politični vrh – da se je v Srebrenici zgodil zločin. Ampak vsi uporabljajo izraze velik zločin in podobno, ne uporabljajo pa pravega izraza – in to je genocid," pravi Simić, ki ob tem opozarja, da ima Plavšić zelo posebno mnenje tudi o pojmu etnično čiščenje. Po njenih besedah naj bi bilo "etnično čiščenje naraven proces" v vojni in da je ona bila tudi v skupini, ki so jo etnično očistili, ko je morala pred davnimi leti zapustiti Sarajevo.

"Dejala je, da je vedela za etnično čiščenje, vendar o njem govori večinoma v povezavi s Srbi. Stvari še dandanes obrača tako, da opisuje zločine, storjene nad Srbi. Govori le o eni strani in ignorira drugo," je pojasnila avtorica knjige. Ob tem je spomnila, kako je Biljana Plavšić, sicer priznana biologinja in strokovnjakinja za viruse, razvila tudi genetsko teorijo etničnega čiščenja, ki je bila zelo podobna razmišljanju nacistov iz časov druge svetovne vojne.

Biljana Plavšić je, tako Simić, zelo težko dojela dejstvo, da je morala oditi v zapor, čeprav se je ob obtožnici prostovoljno predala sodišču.

Simić: Vidi se kot žrtev za srbski narod

"Sebe vidi kot žrtev, ki se je žrtvovala za srbski narod in odšla v Haag. Njena ključna travma je, da je morala v zapor in jo dojema zelo osebno. Njena druga travma pa izvira iz časov druge svetovne vojne, ko je bila priča zločinom nad svojo družino. V intervjujih se je ves čas vračala k tem spominom. Lahko bi rekla, da gre za njen osebni žrtveni okvir, v katerem trdi, da je s tem, ko je sprejela kazen, s srbskega naroda odstranila kolektivno krivdo in jo vzela nase," je izpostavila.

Po izpustitvi iz zapora je Plavšić po navedbah Simić zanikala vse obtožbe o zločinih, prav tako je iz njenih besed mogoče razumeti zavračanje vsakršnega kesanja. To, da se je s sodiščem pogodila in priznala le del obtožbe, je bil zgolj njen načrt, da se je izognila obtožbi o genocidu. Plavšić je v intervjujih tudi večkrat dejala, da bi vse, kar je storila, ponovila še enkrat, če bi le lahko zaščitila srbsko prebivalstvo.

"Ženska, ki je bila obtožena vojnih zločinov pred mednarodnim sodiščem, danes udobno živi doma in zanika vsakršno odgovornost," je izpostavila Simić. Kar je sicer po njenih besedah na področju Balkana nekako logično, saj tam velja, da če se opravičiš, si izobčen, pa odgovornost zanikaš, si rehabilitiran in sprejet.

Vojni zločinci s statusom narodnih herojev

Simić je poudarila, da Plavšić ni osamljen primer, saj se je veliko obsojencev za vojne zločine po prestani ali skrajšani kazni vrnilo v Srbijo ali Republiko Srbsko, kjer uživajo javno življenje, nekateri so še celo vedno dejavni v politiki ali kot družbeni akterji. Izpostavila je tudi, da je v Srbiji še vedno nekaj normalnega, da se pojavljajo murali s podobo Ratka Mladića in drugih vojnih zločincev, nekateri pa dandanes lahko tudi predavajo po šolah ali predstavljajo svoje knjige. Mlajše generacije pa o njihovih dejanskih zločinih vedo bore malo.

"Raziskave so pokazale, da več kot polovica mladih v Srbiji sploh ne ve, kdo je Radovan Karadžić, da o Biljani Plavšić sploh ne govorim. Bodisi so te osebe slavljene ali pa se jih ne omenja. Tako mladi tudi menijo, da je bilo sodišče v Haagu ustanovljeno zato, da bi sodilo zgolj Srbom. To je retorika, ki jo širijo politične elite, vključno z Biljano Plavšić, mladi pa jih poslušajo. V Republiki Srbski je prepovedano govoriti o genocidu v Srebrenici. Mladi vojnih zločincev ne poznajo kot zločince, temveč kot heroje," je izpostavila Simić.

Knjiga Olivere Simić tako na primeru nekdanje predsednice Republike Srbske Biljane Plavšić izrisuje širši vzorec razumevanja tega, kar se je po mnenju glavnih akterjev dogajalo v času vojne v Bosni in Hercegovini. Obstaja namreč velik razkorak med sodnimi ugotovitvami, obsodbami, kolektivnim spominom in javnimi interpretacijami, ki jih pogosto izpostavljajo politične elite.

Po mnenju Simić prav ta razkorak omogoča preoblikovanje vlog storilcev vojnih zločinov v narodne heroje, ob tem pa zgodba Biljane Plavšić ni le njena izpoved, temveč predvsem opomin na to, kako težko je ohranjanje zgodovinskega spomina. In to predvsem v regiji, kjer je zmožnost njegovega brisanja še vedno del agende tamkajšnjih političnih elit.